Invazivke

Gojenje mesojedk iz drugih delov sveta prinaša tudi potencialno nevarnost širitve tujerodnih vrst v naravo. V preteklosti so nekatere vrste razširjali povsem zavestno, druge pa so ušle nadzoru nehote. Tudi med mesojedkami obstajajo vrste, ki utegnejo postati invazivne, se razširjajo hitreje od naših vrst in jim jemljejo dragocen prostor.

Učimo se na tujih napakah

Dionaea muscipula je bila prva mesojeda vrsta, ki so jo sadili vsepovsod po Severni Ameriki, pa tudi drugod. A vrsta je preveč občutljiva, da bi se neomejeno razširjala, zato domorodnim vrstam ni nevarna. V Evropi se je izkazala za bolj invazivno vrsto Sarracenia purpurea. Ker lahko preživi vsakršno vročino in mraz, pa tudi krajšo sušo, se je v nekaterih državah obdržala in namnožila. Naseljevali so jih že vsaj pred sto leti po britanskih močvirjih, kasneje še v Franciji, Nizozemskem in Švici. Vsaj najbolj poznani primeri so iz teh držav. Sprva so jo smatrali za popestritev flore mokrišč, sčasoma pa so spoznavali njen škodljiv vpliv na domače vrste. Tudi pri nas bi zanesljivo uspevala. Na srečo se gojitelji zavedamo, da je vrsta potencialno invazivna, zato je niti ne poskušamo naseliti na naša mokrišča. Odkar se Evropejci problematike invazivnih vrst bolj zavedajo, jih izkopavajo iz rastišč in vračajo v zbirke.

V Severni Ameriki se ob neurejenih cestnih jarkih in nasipališčih širi hudičev krempelj (Proboscidea louissianaea), ki so ga zabeležili že praktično v vseh državah ZDA in južnem delu Kanade. Njena sorodnica Ibicella lutea je huda nadloga v Avstraliji in na Kitajskem. Podatkov iz Evrope ni, vrsta pa bi bila prav gotovo »šiba božja« za govedo in drobnico, kjerkoli bi se pojavila. Podobno nevarnost predstavlja njena južnoameriška sorodnica Ibicella lutea.
Manjšo, a ne zanemarljivo grožnjo predstavljajo »mali sladki pleveli«, rosike in mešinke, ki se same, brez naše pomoči, širijo po zbirkah. Sem sodijo D. spatulata, D. aliciae, D. burmannii, D. capensis, U. subulata. Vse naštete v osrednji Sloveniji ne preživijo zime na prostem, a ponekod je vendarle dovolj toplo, da bi se obdržala vsaj semena.
Aldrovanda vesiculosa v Sloveniji še ni bila najdena. Ker raste avtohtono v velikih količinah v madžarskem jezeru Balato-to v bližini slovenske meje, lahko pričakujemo, da bo nekoč zašla tudi k nam. Kot še mnoge močvirske in vodne rastline se tudi vodno kolesje širi tudi s pomočjo ptic. V tem primeru pa ne moremo govoriti o tujerodni vrsti.

Potencialno nevarnost rosikam, mastnicam in vodnim mešinkam predstavljajo sorodne vrste iz drugih dežel, ki bi se z našimi avtohtonimi vrstami lahko križale. To pa bi lahko osiromašilo posebnosti, ki naše vrste krasijo, za vedno bi izgubili nekatere posebne lastnosti, ki jih še niti spoznali nismo.

Jure, jaz bi dodal na tvoj spisek rosik še D. binata, razlog za to je da letos jo imam posejano še v dodatnih lončkih, kjer je nisem hotel, tako je zasejana pri U. alpina, 2 koritih z muholovkami. Predvidevam, da bi se lahko zasadila tudi v naravi tako, poleg tega bi tudi prezimla kako lažjo zmrzal, če ne pa bi sigurno odgnala iz korenin.

Še en problem je treba pripisati. Zelo nezaželjen je tudi beg v naravo gojenih, a avtohtonih vrst. Naj razložim; zadeva je identična izpustu želv močvirskih sklednic uvoženih iz tujine (mislim, da iz Makedonije) na LJ Barje. Vrsta je sicer avtohtona, a kot vse vrste obstaja v ločenih populacijah. Ob vnosu osebkov iste vrste iz populacije A v dano populacijo B vnesemo genetske lastnosti iz A v B, kjer niso avtohtone. Na tem mestu je zadevo mogoče razpresti v biološko-ekološki traktat poljubne dolžine in uvest še polno nekih pojmov, a raje na kratko in brez pogojnih stavkov: Ne glede od kje imate v SLO avtohtone vrste Drosera rotundifolia, D. intermedia, D. anglica, Pinguicula vulgaris, P. alpina in Utricularia vulgaris, Utricularia bremii (izumrla), Utricularia minor, Utricularia intermedia, Utricularia australis - poskrbite, da ne pridejo ven iz vaše zbirke, niti v prosto naravo, četudi le do prve luže.

Hvala za dopolnilo, Petra! Bolj se ne bi mogel strinjati.

Prav v tem grmu tiči zajec. Sodobni gojitelj naj ne bi bil več "hrček", ki zbira nekaj zaradi številke, ampak čim koristnejši raziskovalec, opazovalec, vzdrževalec. Temu konceptu naj bi sledile takoimenovane "nacionalne zbirke", kjer gojitelji vzdržujejo določene populacije kot genetsko banko. Glavna skrb je namenjena vzdrževanju čistosti populacije v zadostnem številu.
Samo s takim doslednim nadzorom svojega zbirateljskega nagona bomo preprečili izgubo biodiverzitete, (ki jo imajo trenutno polna usta takozvani ekologi. Le da ne vedo, kaj konkretno sploh v Sloveniji imamo, kar je treba varovati.).

Da bom bolj nazoren: na nekem rastišču v velikosti rokometnega igrišča rastejo tudi okroglolistne rosike. Na sredini rastišča so videti zelo povprečne: temnordeče okrogle listne ploskve, 2 cm dolgi listni peclji (a še vedno večje od pohorskih).



Ob robu tega istega rastišča pa rastejo rastline z dvakrat daljšimi peclji!



(Namenoma sem izbral sliki, kjer se rastline bolj slabo vidi.) Med obema oblikama ni prehodov, lahko bi zarisal mejo. In obe obliki sta povsem očitno drugačni od trzinske, ki ima večjo in manj intenzivno rdečo listno ploskev, in ki tudi ni čisto okrogla.



To varujmo! Da ne bodo zaradi naše malomarnosti izgubljene posebnosti, še preden jih bomo spoznali in razumeli (ali pa kdo drug, bolj poučen zanamec), še preden bomo doumeli, da smo biodiverziteto nekoč imeli.

Zelo lep prikaz Jure!

Linne si v sanjah nebi mogel predstavljati kako nepopoln in nenatančen je njegov sistem poimenovanja taksonov. Vseeno je boljši kot nič. Ne le, da vrste še vedno ni mogoče definirati, vse kar je pod nivojem vrste - forme, varietete, ... to so samo slabi poskusi omejiti oz. popredalčkati nekaj tako čudovitega kot je mikroevolucija. Taksoni oz lokalne populacije koevoluirajo z okolico in čeprav gre morda za isto vrsto so lokalne (sub)populacije in celo, kot tvoj primer izjemno dobro prikaže, gradacija osebkov znotraj iste populacije ali prilagojeni na mikrohabitatne razmere ali pa tvojih na sličicah opazujemo en posnetek dinamike genetskega drsa nekega/nekih alela/alelov - ali pa oboje.
Ja, in če se v tako situacijo prikrade tuj genotip, že če je iz sosednje metapopulacije z asistenco človeka, se zgodi kaos, ki ga celo stroka včasih niti ne opazi.

Pred leti je bila na Malem Placu na LJ barju ena od zadnjih treh naravnih rastišč kačnikovke Calla palustris. Po melioracijah je najprej ni bilo, potem pa se je 'čudežno' spet pojavila, verjetno jo je nekdo prinesel. Zdaj so vsi happy, wee, ogrožena rošca se je obdržala. Ampak .... najmanj kar smo doživeli je bil bottleneck efekt, zelo verjetno pa je in bottleneck in genotip tuj temu kraju (morda je flanco iz MP kdo gojil na vrtu in jo spet presadil v naravo). Kakorkoli; evolucijska vrednost tvojih rosik= 100%, evolucijska vrednost Calla palustris na MP=zelo malo ali nič, ampak v brošuri o barju Cp ni na seznamu Ex vrst.