Drosophyllum lustanicum je edina vrsta v monotipičnem rodu Drosophyllum. Na prvi pogled se zdi, da je soroden z rosikami, nedavni molekularni dokazi pa ga umeščajo v samostojno družino Drosophyllaceae. Molekularna analiza kaže na tesno povezanost z rodovi Nepenthes in Triphyophyllum. V domovini mu rečejo rosni bor (iglavec).



Je endemit na jugozahodnem delu evropske sredozemske obale. Rastline rastejo ob atlantski obali na Portugalskem in na omejenih področjih v južni Španiji in severnem Maroku. Rastlina je oleseneli grmiček, ki lahko zraste do višine 1 m. Olesenelo stebelo nosi tanke, ozke svetlo zelene barve, obložene s številnimi žlezami. Žleze so prevlečene z lepljivim lepilom. Za razliko od rosik se žleze in listi ne premikajo, ko ulovijo plen. Žleze proizvajajo kapljice arome medu, ki jih dež ne spere z rastline.



Za razliko od večine mesojedih rastlin raste Drosophyllum v alkalni zemlji. Za podnebje so značilne mokre zime in topla, a ne vroča poletja. Obalne jutranje meglice poleti nudijo na videz vso potrebno vlago za rastline. To opazovanje je bilo prva leta usodno za gojene rastline. Korenine požene globoko do talne vode, kar so nabiralci spregledali. Rastline so se v poletni suši posušile. Tudi meni, zato jih nikdar več ne pustim povsem brez vode. Gojim jih v perlitu, ki ima primešano malenkost apnenega peska in za vzorec šote. Lončki so široki, glineni. Rastline ne preživijo, če se jim poškodujejo korenine, zato jih nikoli ne presajam.



Rastlina proizvaja kemikalijo, ki zavirajo rast drugih rastlin v bližini, s tem se se izogne konkurenci za omejene vodne vire. Od tod tudi mnenje, naj raste vsaka rastlina v svojem lončku. A poskusi so pokazali, da jih je lahko po več skupaj. V lončku pa druge vrste rastlin res ne vzkalijo.



Cveti z dokaj velikimi rumenimi cvetovi, semena so lahko kaljiva, če jim s pilico poškodujemo trdo semensko lupino.