Opis: Kopenske mešinke so večinoma manjše mesojede rastline. Nimajo korenin in listi so tudi zakrneli. Stebla se razraščajo po in v zemlji. Na tistih, ki so tik pod površino, se razvijejo v glavnem listi in malo pasti. Tista stebla, ki nimajo svetlobe, razvijejo le pasti. Pasti so mešički. Ko se planktonska živalca dotakne dlačic okoli mešička, se past odpre in jo vakuum vsrka v notranjost pasti. To traja le 1/500 sekunde.
Nekatere mešinke rastejo tudi epifitsko. So večinoma večje od kopenskih mešink..
Cvetovi so zelo lepi in spominjajo na tiste od orhidej.

Substrat: Mešanica šote s perlitom ali kremenčevim peskom v razmerju 50:50.
Epifitske mešinke imajo rajši bolj zračen substrat. Zato uporabimo mešanico šote, perlita, lubja in odmrl šoten mah. Nekateri uporabljajo živ šotni mah pomešan s perlitom, vendar ta lahko preraste mlade rastline.

Voda: Kot pri večini mesojedih rastlin je obvezna uporaba vode brez vsebnosti vodnega kamna. To je destilirana voda, deževnica ali voda pridobljena z inverzno osmozo. Večina kopenskih mešink uspeva najlepše v razmočenem substratu. V takšnem se tudi hitreje opomorejo po šoku (presajanje). Ko se začnejo razraščati, lahko znižamo nivo vode. Lončki naj vedno stojijo v vodi. Epifitske imajo rajši vlažen substrat in zato lončki ne smejo stati v vodi. Tiste vrste, ki pozimi mirujejo morajo imeti substrat tedaj le vlažen.

Vlaga: Mora biti visoka. Zaradi načina gojenja to z lahkoto dosežemo pri kopenskih mešinkah. Priporočam, da lončke v katerih gojimo rastline, postavimo v večje okrasne lončke. Ker imajo epifitske vrste večinoma velike liste, jih moramo privaditi na pogoje, v katerih jih nameravamo gojiti, drugače se starejši listi pogosto posušijo. Sam gojim na okenski polici v moji sobi mešinko Utricularia longifolia brez težav.

Svetloba: Glede svetlobe niso zahtevne. Rastejo na polnem soncu in v polsenci. Mnogo vrst uspeva tudi v stanovanju na okenski polici.

Temperatura: Najboljše uspevajo, ko je temperatura med 15 in 30°C. Nekatere prenesejo tudi rahel mraz. Večina jih raste celo leto, le redke potrebujejo počitek. Te prihajajo iz območij, kjer je le del leta voda. Mešinke, ki tam rastejo so ali enoletnice ali pa preživijo sušo s podzemnimi gomolji. Nekatere epifistke mešinke pozimi mirujejo, tedaj morajo imeti substrat vlažen in temperature naj bodo nižje.

Hranjenje: Ni potrebno.

Presajanje: Presadimo jih spomladi. Tedaj je tudi najprimernejši čas za vegetativno razmnoževanje.

Razmnoževanje: Razmnožujemo jih z delitvijo in semenom. Nekatere vrste se zmožne samooploditve in lahko postanejo pleveli. Druge moramo sami oploditi, da proizvedejo seme. Določene vrste se lahko tudi razmnožijo z listnimi potaknjenci, na enak način kot rosike.

Večina vrst je lahkih za vzgojo in cvetijo dolgo časa. Najenostavnejše so Utricularia sandersonii, Utricularia livida, Utricularia subulata in Utricularia bisquamata. Slednji dve sta zmožni samooploditve in lahko postaneta plevel v zbirkah.

Odličen opis, samo nekaj me je zmotilo in sicer:


Jaz bi rekel, da korenine so preobražene v korenine s pastmi. Listi pa nisi zakrneli so manjši in ševedno opravljajo svojo vlogo za fotosintezo. Res da so pri nekaterih vrstah manjši pri določenih so večji, ampak tako je.

Mešinke nimajo pravih korenin in jih nadomestijo s preobraženimi stebli. Če pri kopenskih mešinkah izpostavimo takšno "korenino" svetlobi, bo začela proizvajati liste. Za te sem pa že v večih knjigah in tudi na itnernetu prebral, da niso tako razviti kot pri ostalih rastlinah. Opravljajo pa še vedno vse funkcije navadnih listov, tudi fotosintezo.
To piše tudi na wikipediji:
http://en.wikipedia.org/wiki/Utricularia
Bladderworts are unusual and highly specialized plants, and the vegetative organs are not clearly separated into roots, leaves , and stems as in most other angiosperms